Irena Premrn - Ti si moj Bog

JAZ IN MOJA PRIJATELJICA ANA

Poletje se bliža z neverjetno hitrostjo, jaz pa obupujem nad svojo postavo. Zadala sem si cilj izgubiti nekaj kilogramčkov do poletja, da bom med dopustom samozavestneje postavala po plaži oblečena le v kopalke. Priznam pa, da je ta cilj zelo težko dosegljiv: ena čokoladica tukaj, en sladoled tam in tako tehtnica pokaže še kakšen kilogram ali dva več kot dan poprej.

Mnoga dekleta pa tekme s kilogrami ne vzamejo tako zlahka kot jaz: odrekajo se dnevnim obrokom hrane, prisiljeno bruhajo ter še na različne drugačne načine trpinčijo svoje telo in duha. Kdo pa ne pozna anoreksije in bulimije, ki vedno pogosteje ugašata svetlobo življenja v očeh mnogih deklet in fantov? Ritem življenja določajo želje po sprejetju, pripadnosti in oboževanju ter vedno nove modne smernice, ki jih oglašujejo množični mediji.

Sledi resnična izpoved dekleta, ki se že dalj časa trudi zbežati iz krempljev anoreksije. Ta resnična zgodba naj ti bo zgled, kako napak je trpinčiti svoje telo in dušo. Rojen si kot original in tak tudi ostani.

Z Ano sva postali najboljši prijateljici. Bili sva popolnoma neločljivi. Vse sva počeli skupaj. Bili sva odličen tim - zaveznici. Skupaj sva tkali nove načrte in ob njej sem se počutila zares močno, kot da imam vajeti življenja popolnoma pod nadzorom.

V njeni družbi sem se sprva počutila enkratno. Z njeno pomočjo sem se borila s kilogrami in uspela me je prepričati, da je hrana moja največja sovražnica ...V njenih očeh sem postajala "popolna." To mi je veliko pomenilo in ni mi bilo mar, četudi me je druženje z njo oropalo vseh ostalih prijateljev.

Leta pa so minevala in postajala sem vedno bolj osamljena, saj me je Ana s svojim obnašanjem preveč dušila. Hotela me je imeti le zase, jaz pa sem hrepenela po družbi, sproščenosti, prijateljih ... A kaj ko je bila vedno poleg, vedno me je nadzirala, mi ukazovala in mi prepovedovala stvari, ki so me navdajale s srečo in veseljem. Vzela mi je vse, kar sem imela rada!

Zanjo od takrat dalje nisem bila nikoli več dovolj dobra, dovolj lepa. Še bolj me je začela siliti, da sem se odrekala hrani in pritiskala je name, da sem vedno več telovadila. Vse, da le ne bi ostala kakšna odvečna kalorija v meni. Govorila mi je, da le na ta način lahko nadzorujem svoje življenje.

Popustila sem njenim pritiskom, ubogljivo sem izpolnjevala njene ukaze, saj sem le tako imela mir pred njo.

Leta izčrpavanja so prinesla svoje in začele so se kazati posledice. Postala sem preveč zagrenjena, zadirčna in začela sem poditi proč od sebe še tiste, ki so mi še bili pripravljeni stati ob strani. Po drugi strani pa sem si želela pomoči. Vpila sem, naj mi kdo pomaga, toda bila sem prešibka, preslabotna. Ana mi je vzela vso življenjsko moč.

Obupala sem in zagrnila me je tema ... nato pa žarek svetlobe - rešitev, upanje. Videla sem, čutila sem ljubezen bližnjih, njihovo stisko, bolečino, ki jim jo povzročam. To mi je vlilo moč. Začela sem se upirati Ani. Najprej le v mislih. Načrtovala sem, kako bi jo premagala, a Ana je bila še vedno premočna. Vedno znova me je zlomila. Misli sem nato prenesla v besede in besede sedaj počasi udejanjam.

Zavedam se, da je pred mano še zelo dolga pot. Počasi, korak za korakom, dan za dnem, mi vsak dobljen boj z Ano vliva moč, da mi bo uspelo.

Ana je še vedno z mano, vedno je v mojih mislih. Še vedno mi ukazuje in čeprav ji še kdaj uspe, da jo ubogam, njen glas postaja šibkejši, brez prave moči.

Ana je zlomila mojo dušo, poteptala mojo samozavest in osebnost ter izmaličila telo. Nikar ji ne nasedajte! Imejte se radi! Telo je Božji dar! Spoštujte ga in ga sprejmite takega, kot vam je bilo dano.

Vsak dan se poglej v ogledalo, nasmej se in si reci: Rad/a se imam! ... To je najboljše zdravilo.